nedelja, 1. november 2015

OPIS ;)

31. 10. 15, sobota, 11:55
Ravnokar sem se z Vigom vrnil z laufa. Vigo je štirinožni prijatel iz profilne slike. Čistokrvni mešanec z veliko Staffordske krvi. ; )
Srečo imam, da živiva z mojo drago Sanjo zelo blizu Mosteca. Zato sem lahko kadarkoli se spomnim v 5ih minutah sredi narave. Danes sem se spomnil, da bi lahko šel laufat. In sem šel. Z Vigom sva rekla, da bo treba priti v tekaško formo. In najboljši trening za dosego le te je ne boste verjeli tek. : )

Od bloka greva po urejeni stezici, prečkava cesto, greva mimo vrstnih hiš, pa spet čez cesto in malo po pločniku. Nato zavijeva levo, potem pa samo še naravnost in že se vzpenjava po gozdni potki. Škoda bi bilo, če si ne bi vzel časa za takšne trenutke. Zaradi drugih "obveznosti" in "pomanjkanja" časa bi se lahko zgodilo, da bi zamudil to jesensko lepoto narave. Žal nisem imel telefona s seboj in tako nimam nobene fotke. Zato se bom potrudil čimbolj nazorno opisati celotno pustolovščino. Torej vzpenjava se po gozdni potki in uživava v lepotah narave. Vsa okolica je obarvana v rjavih, oranžnih in rdečih odtenkih. Zelene skoraj da ni več v gozdu nikjer. Listavci počasi odlagajo svoja oblačila na tla in kmalu bodo popolnoma goli. Zato so gozdne poti in drevesne korenine vse bolj pokrite z odpadlim listjem. Ptički žvrgolijo...hehehe saj ne. Samo tu in tam se sliši "WRAAK, WRAAAK," ko kakšna vrana malo zavrešči.

Z Vigom laufava dalje in srečava kar precej družinic in parov. To je vedno lepo videti. Še posebej, kadar so med njimi mlajši in starejši. Na vrhu potke me moški v srednjih letih in mlajša svetlolasa gospa vprašata, kam pelje ta potka po kateri sem prišel? Ves zadihan se jima trudim razložiti, da dol in levo pelje proti Šišenski cesti in v Koseze, desno pa nekako proti centru. Opazita, da lovim sapo. Zato najbrž, se me usmilita in se zahvalita za napotke. Čeprav mislim, da me nista ravno najbolje razumela. Kakorkoli že z Vigom nadaljujeva najin tekaški izlet v naravo. Nisem eden izmed tistih tipov, ki točno vejo kam bodo šli in pa kdaj. Smer teka določam spontano, po občutku. Zato včasih tudi "zalutam," ampak ravno v tem je čar. Iskanje poti mi predstavlja izziv ter ko jo najdem užitek in zadovoljstvo. Tako se spontano odločim, da bova tekla gor po stezi. Saj je težje in bolj naporno. Tudi zato, ker resno trenirava in ne bova tekla dol, če lahko gor. Kajne Vigo?! : )

Po kakšnih 150ih metrih že stojim pred ograjo nekega objekta. Na drugi strani dva delavca nekaj kopljeta. Eden sedi v kopaču, drugi pa drži lopato v rokah. Previdno stopiva do lopatodržečega ; ) delavca in ga vprašam ali steza pelje še naprej oziroma ali se tu konča? Odgovori mi, da tukaj sedaj delajo nekaj v zvezi z elektriko za neko podjetje in da ni prehoda. Zahvalim se mu za informacije, se obrnem in tek se nadaljuje. Svežina čistega, hladnega zraka mi paše. Ravno prav sem oblečen. Na sebi imam spodnji del trenirke, tenko dolgo majico in čez kratko majico s kapuco. Edino kar bi mi še prav prišlo je par tenkih rokavic. Saj me kar zebe v roke. Ob prvi priliki zavijeva dol z glavne poti. Tokrat levo na z listi popolnoma prekrito ozko stezo. Padeva v ritem teka in kmalu ne slišim več ničesar razen: "pak, pak, pak..." zvoka mojih superg ob pristajanju na podlago, "uh uh, ah, ah, ah..." najinega dihanja. Tudi cingljanje povodca še slišim... vse ostalo pa nekako ostaja pridušeno v ozadju. Um se mi zbistri in poajvljajo se kreativne misli. Neke vrste meditacija v gibanju...približno vsaj...nekaj takega no. : )

Če bi šel sam po dolgem času laufat bi najbrž spet pretiraval in se ne bi ustavil dokler ne bi staknil kakšne poškodbe. Vendar moj trener Vigo ve kdaj je dovolj kardia in kar naenkrat upočasni tempo. Iz pete hitrosti v prvo. Kar pomeni, da več ne tečeva ampak samo še hodiva. V resnici ne gre za to, da bi on nadzoroval moj trenažni proces. : ) Ampak se je sam utrudil. (boooogiiiiiiiiiiii) in jaz ga ne silim, da teče naprej. Tako se v jesenski idili sprehodiva nazaj do doma. Kjer si on privošči skledo sveže vode, jaz pa topel čaj.